Astronomi

Klopotec in Forum Ljubljana (2017)

Plošča Astronomi kantavtorja Martina Ramoveša predstavlja njegovo bolj umirjeno plat. Za razliko od prejšnjih bendovskih albumov, jo je tokrat posnel sam. Deset pesmi z zgoščenke v prav toliko poglavjih tvori eno stripovsko pripoved. V njej veveričji junak v iskanju izginulega drevesnega zaveznika potuje po skrivnostnih prizoriščih posameznih pesmi. Prispodobe iz verzov dobijo vizualno podobo v najrazličnejših junakih: Tundra, Odjuga, netopirji in, ne nazadnje, astronomi, so le nekateri izmed njih. Glasba je sestavljena iz plasti akustičnih in električnih kitar, ki so, včasih zasanjano, drugič z udarnim ritmom, v dialogu z izrazitim vokalom.

Glasbeniki:

Martin Ramoveš: vokal, kitara, tolkala

Posneto v studiu Klopotec julija 2016
Tonski mojster in mastering: Iztok Zupan

Za poslušanje in nakup albuma obiščite:

>>> BANDCAMP profil

 

Seznam pesmi in besedil:

1. Pozna ura
2. Konjiči
3. Astronomi
4. Emblem
5. Legla je noč
6. Ti si blisk
7. Ne misli
8. Tundra
9. Odjuga
10. Junaki

 

Pozna ura

Pozna ura rekla je,
da naj ozrem se ven,
videl sem kristalno noč
in bil sem zaslepljen.

Videl sem, da tvoj obraz
uhaja v jesen,
rekla si, da se mudi
in rekel sem: pa grem.

Pozna ura rekla je in polna luna strinja se,
sladek čas naj se povrne.

Ko ti je vesolje vse
telebnilo za vrat,
polno netopirjev je
hitelo ga pobrat.

Svetla vsa od zvezd
in z rojem kril namesto las
si pozno uro stišala
in zgodnji dala glas.

Pozna ura rekla je in polna luna strinja se,
sladek čas naj se povrne.

 

Konjiči

Kako sem lahko
oddaljen tako zelo,
če nikdár nikamor
nisem odšel?
Kako dirjajo
konjiči čez to zemljó
s praznimi sedli,
za njimi odmev:
po zemlji, po zemlji, po zemlji, po zemlji
dirjajo, dirjajo, dirjajo, dirjajo,
enega ujemi,
prijezdi na obisk.

Daljava pa ni
iz same pravičnosti:
obljubiš, da se vrneš,
potem te nič več ni;
medtem pa drevo
stoji kot je že in bo,
solza domotožja
nič ne spremeni.
Potuj, če je treba, miruj, če lahko,
po zemlji konjiči kar dirjajo, dirjajo,
sedla imajo prazna,
kaj boš naredil?

 

Astronomi

Zgoraj so,
pod svojo
kupolo
in skoznjo
se vsak večer
zazro,
ker daleč
je menda
lepo.

Misliš si,
le kaj so
videli,
ponoči,
ko spal si
kot da te
sploh ni,
ko spanec
ti je vzel
oči.

Srečaš jih,
ob zori
stopajo
po stolpu
dol, nazaj
na dno
in čudno
svetlo
gledajo.

 

Emblem

Ko je bil še vsak dan bel,
ko je bil še vsak dan bel,
ko je bil še vsak dan bel,
takrat še nisem hrepenel.

Dali so mi zlat emblem,
dali so mi zlat emblem,
dali so mi zlat emblem,
rekli, naj nazaj ne grem.

In imel sem svetlih sanj
in imel sem svetlih sanj
in imel sem svetlih sanj
več kot zdaj temačnih ran.

 

Legla je noč (prirejeno po Ivanu Robu)

Legla je noč, legla je noč,
legla je noč v moje srce.
Ugasnil sem luč, otrl solzé
in legla je noč v moje srce.

V dalji obraz, v dalji obraz,
v dalji obraz vame strmi.
O davni čas, kam vse hiti?
V dalji obraz vame strmi.

Ugasnil sem luč, otrl solzé
in legla je noč v moje srce.

 

Ti si blisk

Ti si blisk,
enkrat pojaviš se
in to je vse.
Ti si blisk
in so reči ob tebi
žalostne
in je deževje
in je solsticij
in je vrtenje
in ti si blisk.

Ne mižim,
ko se pojaviš,
se ne bojim.
Ne mižim,
stojim pod tabo,
nič ne govorim
in je ledeno
in spet solsticij
in je temačno
in še si blisk.

Še si blisk,
še si blisk, to je vse.
Ti si blisk,
ti si blisk, to je vse.

 

Ne misli

Planet je danes hladen,
njegova barva siva,
pred obzorje sedem,
naokrog tišina

in se spogledujem
z nepomembnim grmom,
ki le tiho biva,
čas ga ne zanima.

Planet je danes hladen
tudi za vsevede,
ki jih strašno zebe,
ko zgubljajo besede.

Šepet od daleč piha vame,
piha vame do kosti:
ne misli si, da si, ne misli si, da si…

Čez puščobno polje
osiveli pešec
staro zgodbo pelje
tja v večno spanje,

nekoč pod roko šle
so z njim mladenke zale,
zdaj šarma nimajo
več njegove šale.

Planet je danes hladen,
vseved se je začudil:
kako sem se naprezal,
kako sem se utrudil!

Šepet od daleč piha vame,
piha vame do kosti:
ne misli si, da si, ne misli si, da si…

 

Tundra

Zamrznjeno polje,
za njim izgubljeno popoldne
in soba, v kateri se lišpa
Tundra.

Nad vrati lobanja,
na vratu koralde lobanje –
bleščeča te je pričakala
Tundra.

Si vedel, da tudi v snežnem viharju
prežijo sirene,
ki spile so strupe vseh morij in trudne
postale snežene?

 

Odjuga

Ko pride odjuga,
je svet čokolada.
Dom v rjavem blatu.
Topi se čisto vse od prej,
tudi grdo,
tudi lepo
v tem istem blatu.

Obsêdi ob meni in glej,
obsêdi ob meni in glej,
kam bo odteklo vse,
sedi in čudi se.

 

Junaki

Ki se v vročih izvirih kopajo
in jih zagledam v dolini ob kresu,
kako se trepljajo in smejijo dobrodušno,
ker pač so dobre duše.

In jim ne zmanjka ne divjadi ne letnih časov;
izgoreli so v akcij in zdaj imajo mir
in niso pritlehni,
vse so nas rešili,

vse so nas rešili,
to so junaki.

Ki se v vročih izvirih kopajo
in jih zagledam v dolini ob kresu,
kako se trepljajo in smejijo dobrodušno,
ker pač so dobre duše

in zdaj pečejo neverjetne krače
in se jim pridružim in čez smrekovo prostranstvo
zagrmi kitara z zlatimi potenciometri,
o kitara, stara sablja,

stare sablje,
to so junaki,
vse so nas rešili,
junaki.

 

< Nazaj na diskografijo