Nesojeni kavboji

Martin Ramoveš Band - Nesojeni kavboji (2014)Forum Ljubljana in Založba radia Študent, 2014

Drugi studijski album skupine je izšel v prav posebni obliki: kot knjiga stripov s priloženo zgoščenko. Martin Ramoveš je besedila vseh desetih posnetih pesmi uporabil v stripovskih pripovedih, ki  prinašajo novo dimenzijo k njihovemu razumevanju. Ploščo je posnela šestčlanska zasedba, ki je vokalnim delom dodala bogate inštrumentalne vložke.

Glasbeniki:

Martin Ramoveš: vokal, kitara
Marko Petrič: bas, spremljevalni vokal
Luka Drobnič: bobni
Miha Erič: orglice
Žiga Lovšin: klaviature
Julijan Erič: solo kitara

Posneto v studiu radia Študent novembra 2013
Tonski mojster: Marko Trstenjak

Miksano in masterizirano v studiu Činč
Tonski mojster: Borut Činč
Glasbeni producent: Borut Činč

 

Seznam pesmi in besedil:

1. Nesojeni kavboj
2. Sprememba klime
3. Rop
4. Zlo dirigira
5. Radosti ni
6. Tiha voda utopljencev
7. Zemlja te ne rabi
8. Zgodbica
9. Črna kava
10. Obala obljuba

 

Nesojeni kavboj

on ima
temen glas
on ima
strašno moč
on ti da
pet sekund
kratek čas
za priznanje
on ima
črno vest
on ima
škorenj trd
trd pogled
trdo pest
on ima
vse kar manjka
tebi
čutiš ga
tukaj je
čutiš ga
tu za hrbtom

nesojeni kavboj
zbuja se v tebi z zatrto vizijo
nesojeni kavboj
zamudil je zadnjo čezoceanko
nesojeni kavboj
preklet in zaprt v nesrečno deželo

 

Sprememba klime

Ona hoče sveže sadje,
jaz sem vedno bolj črviv.
Kje je čas, ko zlate ladje
dam so plule v moj zaliv?

Listje je še kar zeleno,
zdaj sem še pogojno užiten.
Kdo sem, kmalu bo vseeno,
bil sem velik, nenasiten.

Sprememba klime – čakam, čakam, čakam, čakam…
Sprememba klime – čakam, čakam, čakam, čakam…
Čakam mraz, da pokosi me.

Koža vosek je postala,
mišice sedaj so zrak.
Klonil sem pod težo sala,
tono sala in napak.

Ona hoče sadje sveže,
jaz sem gnoj prepoln glist.
Oh, če name se naveže,
njen bom kralj in policist.

Sprememba klime – čakam, čakam, čakam, čakam…
Sprememba klime – čakam, čakam, čakam, čakam…
Čakam mraz, da pokosi me.

Kje je čas, ko vroča lica
so kresala iskre sle?
Kje je čas, ko je resnica
strla vse, le mene ne?

Ona gre in glej, pomlad je,
na štriku starosti bingljam.
Ona hoče sveže sadje,
z njo beži vse drugam.

 

Rop

Vse življenje zrenje
z raznih jamborov čez morje.
Včasih se daljave
stkejo v nove sveže zemlje,
deviške zemlje razprtih rok,
ki čakajo moj rop.

Vsi topovi tvojega
pogleda so nabiti,
bliskne, kadar prideš,
zagrmi, ko moraš iti.
Spet vesela, razprtih rok
si dopustila rop.

Ko za hrbtom puščam
opustošeno deželo
s kriki staroselcev,
spet pomembno je le eno:
samemu in praznih rok
mi mora uspeti rop.

Stopi k meni, kakor
da me vidiš prvič – hladno,
vidim te megleno kakor
prekomorsko gmoto.
Vsak nov razlog za moj rop
si ti razprtih rok.

 

Zlo dirigira

Zlo dirigira in piskamo
s pljuči jeklenimi pesem obljub,
zlo dirigira in piskamo
s pljuči jeklenimi pesem obljub;
usta pa note svinčene ven pljuvajo,
tarča si ti (svoji trmi navkljub).

Zlo dirigira in skačemo
v glasni povorki prek ulic in njiv,
zlo dirigira in skačemo
v glasni povorki prek ulic in njiv;
tebi igramo svinčeno podoknico,
pa za zaveso slabo si se skril.

Zlo dirigira in ploskamo
sebi na odru iz glav in kosti,
zlo dirigira in ploskamo
sebi na odru iz glav in kosti;
pesmi je konec, nič več ne obljubljamo,
kdor je še živ, nam predano sledi.

Zlo dirigira in štejemo,
meni milijarda in njemu milijon,
zlo dirigira in štejemo,
meni milijarda in njemu milijon;
imamo tovarne, imamo sisteme,
v naše piščali pa piha ciklon.

 

Radosti ni

Radosti ni.
Kljuka na vratih, ki vztrajno miruje
kot trn me bode v oči.
Radosti ni.
Moj obešalnik brez tvojega plašča
kot senca hudiča grozi.
Hiša strahov je v meni,
na njenem podstrešju si ti,
radosti ni.

Radost bo spet.
Zlepa al’ zgrda veselje bom zvabil
v past opijanjenih let.
Radost bo spet.
Nekega dne me bo zvonec predramil
in stekel bom vrata odpret.
Ti boš v sobo stopila –
to zdravo, debelo telo
in nič več besed.

 

Tiha voda utopljencev

Plašni ljudje – strašni ljudje
z glavami, polnimi tihe vodé,
ki dere bregove in gre v ocean,
barke razuma pa tonejo vanj.

Razum je na dnu – vse gre po zlu,
nasmešek je včasih dušilec glasu
in plašni ljudje se smehljajo molče,
med tem ko v očeh tiha voda jim vre.

Tiha voda utopljencev
tokrat zares pljuska čez rob.
Tiha voda utopljencev
strla bo jez stisnjenih zob.
Tiha voda.

Market časti ljudi si lasti,
prodam se, smehljam se in stiskam pesti,
z instantnim veseljem hitim v zaklon,
vsako razmišljanje je brodolom.

Navzven zgledam živ, a vase sem skril
hlad utopljenca, ki vedno je kriv,
meni enakih je celo morjé,
mi smo plebejci, preprosti ljudje.

Tiha voda utopljencev
tokrat zares pljuska čez rob.
Tiha voda utopljencev
strla bo jez stisnjenih zob.
Tiha voda.

 

Zemlja te ne rabi

Ne boš verjel, a pač – boš ostarel
in roke bodo site grabljenja.
Ko boš vse imel, boš obnemel,
ne boš se spraševal, ker strah te bo
odgovora:

Zemlja te ne rabi, ne rabi tvoje hvale,
zemlja te ne rabi, vseeno ji je zate
in za tvojo čast.

Pokleknil boš in gledal kamenje
in videl, česar nisi nikdar prej:
vseeno je, če vse zdrobljeno je,
tudi zmagovita stolpnica
in ti v njej.

Zemlja te ne rabi, ne rabi tvoje hvale,
zemlja te ne rabi, vseeno ji je zate
in za tvojo čast.

Pred očmi ti bodo v temo ušli
dnevi, ki bi jih lahko živel,
čuden kraj z rumenimi lučmi
in dekle, ki pleše pozno v noč,
ko si odšel.

Zemlja te ne rabi, ne rabi tvoje hvale,
zemlja te ne rabi, vseeno ji je zate
in za tvojo čast.

 

Zgodbica

ona je
stala v vrsti
on je
stal na mestu
vrsta gre naprej
vrsta gre naprej
vrsta gre naprej
ostal je daleč zadaj

živela je
za čakanje
čakal je
na življenje
stala sta
padla sta
nekoč sta se smejala

 

Črna kava

Pusti za sabo
noč v ruševinah
kakor pušča tebe noč.
Rušiš se v jutro,
krik noči iz grla
gre v spomin odmevajoč.

Črna vešča nima
dolgega življenja,
prvi svit jo prestreli.
Belo se nasmehne
luknja v temnih prsih,
skoznjo bridko se zdani.

Ko prozorna dama
skuha črno kavo,
mirno stopiš skozi njo.
Greš, pustiš za sabo
zvito spečo senco,
z drugo senco zlepljeno.

 

Obala obljuba

obala
obljuba
hosta
brez konca

sezul sem škornje
jeklena leta
so odplula
odplula

obala
obljuba
hosta
brez konca

bitka
me je vzela
bitka
me je dala

obala
obljuba
hosta
brez konca

 

< Nazaj na diskografijo